Herzlich
Willkommen auf der
Kulturhomepage der Kärntner Landesregierung


Ihr Kulturreferent Landeshauptmann Dr. Peter Kaiser
Veranstaltungstipps, Nachlese und Kulturnews aus ganz Kärnten.

Od posamicnih del do celostnega dela

« zurück

Od posamicnih del do celostnega dela

geschrieben am 09.12.2020 14:14

Dezela Koroska je s kulturnimi nagradami odlikovala 13 izrednih osebnosti iz sveta umetnosti in znanosti. Skupna vsota doniranega zneska: 66.300 EUR. Sledi kratka predstavitev.


Prvotno bi deželna kulturna nagrada morala biti podeljena 12. decembra v Pliberku/Bleiburgu. V kraju, ki je zmeraj bil dom nosilca kulturne nagrade 2020 Johanna Kresnika (79). Le kako bi se lani preminuli prejemnik nagrade odzval na krizno leto 2020?

Režiser – bojevnik iz Spodnje Koroške
– kako na teror, korono in volilno kriminalko v ZDA? Mednarodno dejaven koreograf, plesalec in režiser iz Južne Koroške ni veljal zgolj za pionirja sodobnega plesnega gledališča, temveč je bil tudi hud družbeni kritik in politična glava. Predloga za njegove slikovno izrazne in drastične inscenacije so bile pogosto biografije umetnikov in umetnic, politikov in političark, kot so npr. Ulrike Meinhof, Gustaf Gründgens, Frida Kahlo, Leni Riefenstahl, Ernst Jünger in drugi.

Po opravljeni orodjarski praksi je bil Kresnik statist na združenih odrih v Gradcu, zaključil je baletno izobrazbo in končno začel svojo plesno kariero v Gradcu in Kölnu. Nato je deloval kot koreograf in režiser v Bremnu, Heidelbergu in nenazadnje v Berlinu, kjer je do leta 2002 na „ljudskem odru“ Volksbühne uprizarjal svoje koreografsko gledališče. Sledilo je pet let službovanja v Bonnu, dokler ni delo nadaljeval kot samostojni koreograf in režiser za opero in gledališče. Okrepitev položaja plesa kot brezkompromisne kritične umetnosti je bila njegova življenjska naloga, katero je uspel izpolniti tudi s podporo Koreografskega centra v Pliberku. Zlati znak zaslug dežele Dunaja je Kresnik že imel svojih v rokah. Zdaj bo s kulturno nagrado dežele Koroške posthumno prejel še denarno nagrado v višini 14.500 EUR na področju uprizoritvenih umetnosti.

Svobodna kulturna ustvarjalka. Poleg Kresnika bo na oder stopilo še 12 drugih nagrajencev. V okvir sodobnega plesa sega tudi nagrada za posebne zasluge na področju svobodnega kulturnega dela (5.000 EUR), ki jo prejme Andrea K. Schlehwein za svojo mrežno platformo o sodobnem plesu in umetnosti „Netzwerk AKS, Platform for Contemporary Dance + Art“, s sedežem v Miljah/Millstatt. Schlehwein je kot koreografinja, režiserka in svobodna kuratorka mednarodno dejavna na področjih plesa, instalacije, scenografije ter oblikovanja svetlobe in zvoka. Nemška umetnica, ki je odraščala na Japonskem, že od leta 2012 poučuje ples na umetniški akademiji v Seulu/Koreja. Kaj meni o tem priznanju? „V našem primeru bi nagrado prejel umetniški kolektiv, ki ga pred 15 leti na Koroškem še ni bilo, ki je s kontinuiteto in zagnanostjo pridobil na svojo stran angažirano in radovedno občinstvo, katero bi si prav tako zaslužilo nagrado, saj s svojo prisotnostjo vedno znova pomaga, da pride do izraza visok vrednostni potencial, ki ga v sebi skriva napeta sodobna umetnost.“

Vzpodbuda za jezikovno umetnico. Tri denarne nagrade (vsaka po 6.000 EUR) so namenjene počastitvi literature, arhitekture in gradbene kulture, kot tudi humanističnih in družbenih ved. Kaj ta nagrada pomeni za Celovčanko Lydio Mischkul­nig, živečo na Dunaju, ki jo je z njenim najnovejšim romanom ‚Die Richterin‘ (Razsodnica) trenutno pogosto najdemo v nemško govorečem feljtonu? „Tudi sama sem se že vprašala, kaj naj bi to priznanje pomenilo. Menim, da s to nagrado moje dosedanje delo prejme priznanje, ki omogoča, da se posamična dela obravnavajo kot ena sama celota. Nagrada me spodbuja k nadaljnjemu razmisleku o tem, zakaj je treba delati z jezikom, in sicer s povsem osebnega vidika, tudi skozi mene same, oziroma kako lahko danes pripovedujemo, torej jaz, zakaj prav jaz?“ Ona, za katero pisanje in branje pomeni „krepitev identitete“, o svojem delu pravi: „Moja literatura je zvok v glavi in z njim odzvanjam jaz; seveda, da ne bi bila sama, temveč da me spremljajo takšni zvoki ali njihovo hreščanje.“

Kulturno ozaveščeni gradbeni mojster. ‚Od posamičnih del do celostnega dela‘ – to lahko opazimo tudi pri arhitektu iz Velikovca, Josefu Klingbacherju, katerega rokopis so nekoč nosile deležne razstave v Šentpavlu/St. Paul (Zakladnica Koroške), Borovljah/Ferlach (Vse za lov) in v Brežah/ Friesach (Mesto v srednjem veku). Nenazadnje pa tudi njegove različne arhitekturne predelave zaznamujejo to deželo (npr. kulturni center v preoblikovani konjušnici Marie Rojach), njegove stanovanjske in industrijske zgradbe, npr. od „Wilda“ v Velikovcu, kjer je poleg medicinsko-tehnične proizvodnje mogoče videti del umetniške zbirke zbiratelja Herberta Liauniga).

Zgodovinski raziskovalec iz Zgornje Koroške. Tretji prejemnik nagrade se uvršča na področje znanosti. Ta gre v roke Petra Pirkerja, zgodovinarja in političnega znanstvenika, rojenega v Lienzu, ki je odraščal v kraju Berg v Dravski dolini in trenutno pod okriljem Inštituta za polpreteklo zgodovino Univerze v Innsbrucku raziskuje na temo dezerterji nemške armade: „Katere možnosti so izkoriščali zlasti gorski lovci, da bi na primer med okupacijo v Sloveniji in Zgornji Italiji pobegnili iz nemške armade? Kako jih je nemško vojaško sodišče preganjalo in kako je nanje gledala povojna družba?“ Pirker se boji, da bodo dolgoročne posledice korona krize „globoko urezale v socialne in kulturne proračune kot tudi tiste humanističnih in družbenih ved“ ter ustvarile „okrepljeno družbeno razslojevanje“. Na prejeto nagrado gleda kot na „priznanje mojega dela, ki sem ga opravil v sodelovanju s številnimi drugimi, v Zgornjedravski dolini s Hansom Petrom in Anito Profunser ter s kulturnim društvom kuland!“

Internetna raziskovalka. K področju humanističnih in družbenih ved prištevamo tudi delo Elene Pilipets. „Zame je ta nagrada znak, da je bila moja odločitev, ostati v akademskih vodah, pravilna“, se veseli znanstvenica s področja medijev iz Celovca. Je ena od osmih prejemnikov denarne nagrade (vsak po 3.600 EUR) in se ukvarja z raziskovanjem svetovnega spleta: „Pri poučevanju mi je pomembno, da zbudim zanimanje za to, kako ima vsakodnevno rokovanje z digitalnimi mediji dejansko lahko učinek na družbo. Kaj se na primer zgodi, ko označimo, delimo in povezujemo vsebine na različnih platformah?“

Filmska ustvarjalka iz Volšperka/Wolfsberg. Z elektronskimi mediji, fotografijo in filmom se ukvarja Elsa Kremser, rojena v Volšperku, ki je leta 2016 s partnerjem Petrom Levinom na Dunaju ustanovila produkcijsko podjetje „Raumzeitfilm“. Kot režijski duo sta oba trenutno zaposlena s svojim prvim igranim filmom (‚Der grüne Wellensittich‘ – slo. Zelena skobčevka), ki je na Berlinalu prejel spremljajočo nagrado za scenarij. Pandemija ji je „resnično prekrižala vse načrte“. Vse do prvega zaprtja se je s svojim filmom ‚Space Dogs‘ udeleževala festivalov po vsem svetu. „V Avstriji naj bi film Space Dogs prišel v kinoteke – torej v najboljšem primeru kot prvi film po drugem zaprtju države – vendar še ni povsem gotovo, ali bodo do takrat kinoteke sploh že lahko odprte.“

Umetnica digitalnih medijev. Z digitalnimi mediji, kot so fotografija, video in zvok, se ukvarja iz Gmünda izhajajoča in v Linzu živeča ustvarjalka Laurien Bachmann (28), ki letos prejema nagrado za upodabljajoče umetnosti. S „prehajanjem med resničnostjo in fikcijo“ želi „izzvati“ dojemanje opazovalcev in opazovalk. Bachmannova trenutno dela na spotu za nek avstrijski festival in na slikovnem zapisu, ki se spoprijema s temo prekomernega turizma. Tudi njo je korona občutno prizadela: „Poklic svobodnega umetnika je bil že pred pandemijo zelo negotov, saj zahteva visoko mero prožnosti – v preteklih mesecih pa se je to samo še bolj okrepilo in potenciralo.“

Naravoslovni znanstvenik iz Cambridgea. Maturiral je na glasbeni gimnaziji BRG Viktring, študiral medicino in biokemijo v Gradcu in Berlinu, poleg tega pa še biofiziko v Kaiserlauternu in v Dresdnu: Georg Krainer prejme nagrado na področju naravoslovnih/tehničnih znanosti, ki je doktoriral z odliko summa cum laude, trenutno pa deluje kot raziskovalec na Univerzi v Cambridgeu. Tam se ukvarja s proteini, ki jih raziskuje s pomočjo metod fizikalne analize, kar naj bi omogočilo razvoj zdravil proti Alzheimerjevi ali Parkinsonovi in drugim podobnim boleznim.

Učiteljica glasbe iz trobilnega ansambla Brass Band. „Ko sem prejela klic, sploh nisem mogla verjeti in sem najprej mislila, da so klicali napačno... Dejansko sem ostala brez besed!“, se nagrade za področje ljudske kulture veseli učiteljica glasbene šole, tubistka in pevka Martina Lexer­-Schwager iz Šmohorja/Hermagor. Sicer je bila novembra prisiljena glasbene urice svojih učencev in učenk zaradi korone odpovedati, vendar se kljub temu trudi pouk nadaljevati, predvsem zaradi motivacije svojih varovancev, čeprav zgolj na daljavo. Od leta 2002 poučuje na Glasbeni šoli Šmohor/Hermagor, in sicer predmete violina, viola in tuba, poleg tega pa deluje še v cerkvenem zboru Liesing, pri godalni skupini Lesachtaler StreichXong in v koroškem trobilnem ansamblu Brass Band Kärnten.

Mlada mojstrica-harfistka. Nagrada za glasbo gre Hannah Senfter, 23-letni študentki zasebne univerze Gustava Mahlerja v Celovcu, po rodu iz Innsbrucka. Mlada harfistka je že večkrat uspešno sodelovala na glasbenem tekmovanju „Prima la Musica“ in med drugim že igrala v koroškem simfoničnem orkestru, v mladi dunajski filharmoniji in v orkestru Bruckner Orchester iz Linza. Je članica mladinskega orkestra Gustava Mahlerja in nagrajenka v okviru tekmovanja „Meister von morgen“ (slo. jutrišnji mojstri).

Dvojezični lirik. Poleg Lydie Mischkulnig bo tudi Dominik Srienc odlikovan za svoje literarno delo. Ta koroški Slovenec je znanstveni sodelavec Musilovega inštituta in pisatelj, nagrado pa prejema za področje literature. „Pisanje je pri meni vedno zahtevalo več kot en jezik, več kot en materni jezik“, tako pojasnjuje lirik, ki z družino živi v Celovcu. „Med pisanjem pa mi ne prihajajo nobene misli iz ozadja, prej bi lahko rekel, da me besede poiščejo, drugače ne znam... Raziskovanje je del ne samo moje doktorske disertacije, ki je trenutno v delu, temveč tudi del moje lirike.“ Ko je govora o njegovi dvojezičnosti, Srienc točno razlikuje: „Za pisce v obeh jezikih dežele ni in nikoli ni bilo na voljo veliko nagrad in spodbud“, ugotavlja Srienc. „Zelo sem vesel, vendar se le nerad postavim v vlogo hvaležnega človeka, ki bi moral biti podrejen, zlasti z vidika avtorja, ki piše v obeh jezikih dežele.“ Tudi z vidika leta, prepletenega s korona krizo, želi ostati previden: „Zlasti v teh časih je nujno, da imamo vedno izostren pogled; pri tem ne smemo otopeti, temveč moramo zadeve in svet stalno postavljati pod vprašaj.“

Z lučjo blodeča komedijantka. Postavljati pod vprašaj zadeve in svet je tudi namen gledališča. Nadine Zeintl, po rodu iz Zgornje Avstrije in Korošica po svoji izbiri, je poosebljala Sally Bowles iz ‚Cabareta‘ in Elizo Doolittle iz ‚My Fair Lady‘, igrala je na Dunaju, v Münchnu Mörbischu in Celovcu, redno jo vidimo pri prvih uprizoritvah koroških ansamblov, poleti pa je na Heunburgu iz rokava potegnila prav vse registre svojega komedijantskega znanja kot Florence Foster Jenkins, vreščava milijonarka iz ZDA, ki na vsak način hoče postati operna pevka. Zeintlova, po izobrazbi plesalka in glasbena interpretinja, zna rezgetati kot konj (‚Hennir‘ od Antonia Fiana) in nas ganiti do solz (‚Das Mädchen aus der Streichholzfabrik‘ – slo. „Deklica iz tovarne z vžigalicami“ po Aki Kaurismäki), na kratko pa o njej lahko rečemo, da je enkrat glasna zaloga neomejene energije, potem zopet vila, blodeča z lučjo – njena izrazna moč res obsega širok spekter. Tokrat prejema nagrado s področja uprizoritvenih umetnosti.

Kaj bi na to porekel Hans Kresnik? Njena nebrzdana energija in telesnost bi bila prav gotovo všeč tudi pokojnemu nagrajencu za kulturo 2020, ki bi na dan podelitve nagrade (12. 12.) dopolnil svoj 81. rojstni dan. Temu zavzetemu umetniku, katerega bes v želodcu so vedno razbremenile močne slike, bi verjetno padlo na pamet kar nekaj misli v zvezi z letošnjimi nagrajenci, prav gotovo bi močno ploskal Nadine Zeintl – ne samo njej, tudi ostalim odlikovanim umetnikom in umetnicam, znanstvenikom in znanstvenicam dežele Koroške.

Karin Waldner-Petutschnig
(56) je svobodna kulturna novinarka iz Celovca. Poleg svojega skoraj 30-letnega delovanja pri časopisu „Die Kleine Zeitung“ je 12 let vodila založbo Carinthia-Verlag, tri leta pa muzej Liaunig.

kultur.tipp

Space Dogs. Foto: © RAUMZEITFILM

Film Space Dogs (Psi v vesolju)

Lajka je bila prava junakinja prve in resnične odisejade v vesolju. Njeno popotovanje je bilo temno, zastrašujoče in tiho, brez spremljajoče­ ga zvočnega posnetka Johanna Straussa. Prav njeno življenje po smrti sta tematizirala Elsa Kremser in Levin Peter v filmu Space Dogs. Osvajanje vesolja se je že od samega začetka povezovalo z mitom junaštva. „Povsem jasno je, da o popotovanju v vesolje sanjajo le ljudje in ne živali. Film se tako spoprime z vprašanjem, ali ni bila Lajka uporabljena bolj kot junakinja in manj kot čisti biološki testni objekt“, pripovedu­ jeta avtorja. Lajka se je s svojega neprostovolj­ nega popotovanja v vsemir vrnila nazaj (kot duh? kot kolektivni spomin?) in živi neprepozna­ na kot potepuški pes s svojimi prijatelji iz krdela v postsovjetski žalosti Moskve. Z ljudmi si delijo pločnike, travnike in ulične svetilke. Pasje življe­ nje pa jim vseeno omogoča več svobode in možnosti za družbeno sprejemljivo ravnanje. Bolj se zabavajo kot ljudje, skrbi jih ne tarejo toliko. „Današnji potepuški psi, ki jih spoznamo v Space Dogs, so za nas simbol neukročenega življenja v naši sredi, med ljudmi. Takšno življe­ nje zaznamuje brutalnost, pa tudi lepota“. Film učinkuje na dveh ravneh, kakor dokumentarec o boju za preživetje v skoraj postapokaliptičnem svetu, pa tudi kot igrani film z laičnimi igralci, ki ne znajo govoriti in v katerem zgodbo pripove­ dujejo močne slike ter domišljeni, na dolgo raz­ členjeni vpogledi. Navkljub pandemiji je bil film do sedaj predvajan že na več kot 60 filmskih festivalih po vsem svetu, s premierami v ZDA, Kanadi in Nemčiji. Kremser in Peter sta čas zaprtja države izkoristila predvsem za delo na prihodnjih projektih. Poleg drugega dela načrto­ vane trilogije o psih sta se posvetila razvijanju scenarija za njun prvi igrani film Der grüne Wellensittich (slo. Zelena skobčevka), ki naj bi se začel snemati leta 2022. Elsa Kremser je letos dobitnica nagrade, ki jo podeljuje avstrijska deleža Koroška, in sicer s področja elektronskih medijev/fotografije/filma.

Slobodan Žakul
Cineast in ustvarjalec oddaj na radiju AGORA 105,5.

Space Dogs
Režija: Elsa Kremser in Levin Peter Produkcija: RAUMZEITFILM v koprodukciji z IT WORKS Medien | Premiera v Avstriji: verjetno v začetku leta 2021

Aktualne informacije: www.spacedogsfilm.com

Interessiert? Bleiben Sie mit dem Kulturchannel in Verbindung!

Newsletter abonnieren

Erhalten Sie aktuelle News und Veranstaltungen per E-Mail.


Mit Absenden meiner Anfrage erkläre ich mich damit einverstanden, dass die von mir in das Formular eingegebenen personenbezogenen Daten elektronisch gespeichert und zum Zweck der Versendung von Newslettern durch das Amt der Kärntner Landesregierung, Abteilung 14 - Kunst und Kultur erhoben, gespeichert, verarbeitet und genutzt werden. Ich habe die Datenschutzbestimmungen gelesen und bin mit ihnen einverstanden.